DREVO PRSTNIH ODTISOV! :)

Nekaj dni nazaj sem imela rojstni dan. In med prihajajočem vikendom sem nameravala pripravit majhno praznovanje za tiste, ki mi največ pomenijo. Pa so me presenetili in sredi tedna prišli vsi v Ljubljano, tako, da smo praznovali, kar sredi tedna. Kot spomin na letošnji rojstni dan sem si zamislila Drevo prstnih odtisov. Vsak, ki bi prišel na moje praznovanje, bi na moje rojstnodnevno drevesce odtisnil svoj palec. To se mi zdi res lep in unikaten spomin na rojstni dan.

Na srečo sem imela drevesce zrisano že nekaj časa, tako, da je ideja, kljub temu, da so me presenetili uspela. Sprva sem bila skeptična, saj sem mislila, da si ne bodo želeli mazati prstov s tempero. Odziv je bil ravno nasproten. Na koncu je bila ideja vsem všeč. Zato, jo bom delila tudi z vami.

Za izdelavo Drevesa odtisov potrebujete:

1. Flomaster
2. Tempero, štampiljko ali senčilo za oči

Risalni list prepognete na polovico, tako da je hrapavi del lista na notranji strani. Na notranjo stran druge polovice lista s flomastrom narišete drevo z veliko vejami in brez listov ( če imate veliko gostov narišite drevo na celoten risalni list ). Namesto listov bodo vaši gostje odtisnili svoj palec. Da je drevo narisano na hrapavi strani je pomembno zato, ker se barva tempere ali štampiljke lepše prime na hrapavo, kot na gladko stran in dobimo lepši prstni odtis.

Ko imate narisano drevo je potrebno samo še počakati na goste, da pustijo na drevesu svoj pečat ( prstni odtis ). Mene so gostje presenetili in nisem še imela kupljene štampiljke ( kupi se jih lahko v vsaki papirnici ), zato so morali prst namočiti kar v tempero. Če pa nimate ne štampiljke, ne tempere pa se na risalni list dobro prime tudi senčilo za oči ( ki, pa ga ima zagotovo vsaka punca ). Naj povem, da so se prstni odtisi lepo poznali tudi s tempero in nisem štampiljke niti malo pogrešala. Paziti je potrebno samo to, da tempera ni preveč vodena. Gostje naj se pod svoj odtis tudi podpišejo.

Sama sem drevo odtisov naredila tako, da je kot nekakšna mapica. Na naslovnici piše ime in rojstni dan slavljenca. Na notranji strani pa je drevo z prstnimi odtisi, zraven pa bom priložila še skupinsko fotografijo.

Drevo odtisov pa ni super ideja samo za rojstni dan. Idejo lahko uporabite tudi npr. na poroki, kjer namesto knjige gostov uporabite tako drevo. Takšno drevo lahko uporabite tudi za risanje družinskega drevesa. Npr. na steno narišete drevo, kamor vsak član odtisne svojo roko. 

Lep pozdrav. :)

MOVEMBER ( mesec brkov )

Ne nisem napisala narobe! Movember je mednarodno gibanje proti diskriminaciji brkov. Beseda Movember izhaja iz besede MO (moustache), kar pomeni brki in besede november, meseca v katerem poteka akcija. Namen akcije je dvigniti zavedanje ljudi o problematiki raka prostate in raka testisov in zdravju moških na sploh. Moški si v tem mesecu v znak podpore puščajo rasti brke 30 dni.

Kako je nastala ideja o Movembru?

Ideja o Movembru izhaja iz Avstralije, natančneje iz Melburna, ko je skupina fantov, leta 2003, po nekaj  vrčkih piva, želela ponovno obuditi nošenje brkov iz osemdesetih let. Nov stil naj bi jim služil, kot izgovor za zbiranje prostovoljnih prispevkov oz. sredstev za raziskave raka na prostati. Od leta 2004 pa v Avstraliji vsako leto organizirajo različne prireditve s ciljem zbiranja sredstev za raziskave raka na prostati in informiranju javnosti o moških boleznih. Dogodek se je iz Avstralije razširil po vsem svetu in je tako postal globalni dogodek. Vsako leto se mu pridruži vse več moških ( z novembrskim puščanjem brk ), z dobrodelnimi prispevki pa tudi vse več žensk. Vsa sredstva, ki jih gibanje Movember zbere v akciji gredo v celoti  fundaciji Prostate Cancer Foundation in fundaciji LiveStrong. Namen obeh fundacij je osveščanje, izobrazbi, preživetju in raziskavam na področju raka prostate in raka testisov.

Pravila igre:

Moški se 1. Novembra obrijejo po celotnem obrazu. Ves mesec si nato pustijo rasti brke, jih skrbno oblikujejo in negujejo. Igre je konec 1. decembra, ko si spet lahko obrijete brado. Moškim, ki si nesebično pustijo rasti brke skozi celoten november pravimo »Mo Bros«. Ženskam, ki moške pri tem spodbujajo in se tudi same udeležijo kakšne dobrodelne prireditve ali namenijo kakšen everček za gibanje Movember pa »Mo Sistas«. Namen brkov je predvsem zbujanje zanimanja pri drugih. Tako lahko vsak moški z brki tretjim osebam razložil namen Movembra in s tem poveča krog ljudi, ki poznajo namen akcije in jih spodbudi, da v ta namen tudi donirajo nekaj denarja. Moški si lahko na domači strani gibanja ustvarijo svoj račun, kamor lahko on in njegovi nakažejo denar. Registrirajo se lahko tudi ekipe. Vsi udeleženci se lahko tudi združujejo v skupine in med sabo tekmujejo kdo bo zbral več denarja in tako dosežejo še večji učinek akcije.  Leta 2011 so Movembrčani in Movembrčanke po vsem svetu zbrali kar 126,3 milijone dolarjev.

Movember v Sloveniji:

Gibanje Movember ima svoje gibanje tudi v Sloveniji. To je Movember SI – gibanje protidiskriminaciji brkov. Tako, kot lani bo tudi letos v Ljubljani organiziran Movember tek, ki bo potekal 23.novembra 2013 ob 11. Uri na Prešernovem trgu. Prvovrsten namen teka ni tekmovanje, ampak prijetno druženje, predvsem pa ozaveščanje ljudi o raku prostate in testisov. Udeležba je brezplačna. Lani je bilo mogoče na startu in cilju teka kupiti Movember značke za simbolično ceno enega evra.

Jaz bom skozi celoten mesec poskušala zbrati čim več koristnih informacij o raku prostate in testisov (nekaj v sklopu projekta na faksu, nekaj pa zato, ker me po roza oktobru to tudi zanima) in s tem opraviti svojo »movember vlogo« o ozaveščanju teh oblik raka pri moških. Udeležila pa se bom tudi že omenjenega Movember teka.

Fantje upam, da ste že vsi sveže obriti in da ste že veselo zakorakali v mesec brkov in da si boste svoje pustili rasti vseh 30 dni. Za popestritev akcije si lahko vaše brke vsakodnevno slikate in opazujete njihovo rast. Na koncu boste imeli lep spomin na Movembrsko akcijo 2013. Punce nam, pa ne preostane nič drugega, kot, da naše fante spodbujamo in tudi same kaj prispevamo v akciji Movember.

Lep »brkat« pozdrav.

Konoplja. Legalized it??

Od ponedeljka dalje lahko oddate svoj podpis v podporo predloga zakona o samozdravljenju, zakona o konoplji in zakona o osnovnem bivanju. Pobudo za omenjene zakone je predložil Jaka Bitenc, predsednik Slovenskega konopljinega socialnega kluba. Prvo bom na kratko predstavila bistvo vseh treh predlaganih zakonov:

1. Predlogzakona o samozdravljenju predlaga, da bi moral imeti vsak človek svobodno pravico odločati o tem s katerimi zdravili oz. zdravilnimi rastlinami se želi zdraviti. Poleg tega, pa bi imel pravico, do gojenja teh rastlin v kolikor jih ne bo prodajal.
2. Predlogzakona o konoplji bi določal legalno uporabo konoplje v industrijske in zdravstvene namene. Posameznik pa bi lahko gojil konopljo tudi v lastne namene, vendar v omenjenih količinah.
3. Predlog zakona o osnovnem bivanju pa določa, da bi posameznik, ki javnemu podjetju za uporabo osebnih storitev dolguje denar, to vsoto povrnil s prostovoljnim delom v podjetju. Poleg tega pa bi posameznik dobil v bezplačen najem javno zemljišče za predelavo hrane.

Osredotočila se bom predvsem za prva dva predloga, ki se nanašate na konopljo. Torej, smo za legalizacijo konoplje ali ne?

Zgodovina konoplje sega v kameno dobo, saj so iz njena vlakna uporabljali za vse vrste blaga in izdelovanje vrvi. Tudi Marija Terezija je z zakonom zahtevala od vsakega kmeta, da določen del svoje zemlje nameni gojenju konoplje, ravno zato, ker je bila izjemno cenjena rastlina za izdelovanje vrvi. Kot zdravilno in psihotropno rastlino pa je konopljo omenjal že Herodot, prisotna je bila tudi, kot zdravilno sredstvo pri Azijskih zdravilcih ( indijska in kitajska medicina ). Konoplja je dvokaličnica, ki spada v družino konopljevk, zraste od 0,5-6m. Konoplja ima tri podvrste in sicer; navadna konoplja (Cannabis sativa ), industrijska konoplja (Cannabis indica) in Cannabis ruderalis. Konoplja vsebuje skupino substanc imenovanih kanabinoidi. Kanabinoid, ki ima psihoaktiven učinek v konoplji je THC (tetrahidrokanabinol) in ravno zaradi njega je konoplja uporabna v medicini in kot droga.

Predvidevam, da je Bitencev vzor za predlog zakona o konoplji Nizozemska, kjer je konoplja legalizirana tako v medicinske, kot zasebne/rekreativne namene. V deželi tulipanov imajo posebne kavarne ( Coffee shop-i ), kjer legalno prodajajo kanabis. Prodaja je sicer omejena ( do 5g ) in kupijo jo lahko le Nizozemci, turistom ni dostopna ( uradno! ).

Predlog Bitencevega zakona bo podprlo nekaj ljudi, ki bi si želeli kanabis uporabljati zaradi zdravstvenih razlogov, velika večina pa bo tistih, ki kanabis uporabljajo, kot opojno sredstvo. Verjetno je prepovedano res najslajše, ampak ne verjamem, da bi se uporaba trave zaradi legalizacije zmanjšala ( kdor bo drogo želel jo bo dobil – ilegalno ali legalno ). Prav tako močno dvomim v tezo, da se bo zmanjšala kriminaliteta v Sloveniji, če kanabis legaliziramo, to so namreč navedli, kot pozitivni učinek legalizacije. Verjetno se kriminal ne dogaja zgolj zaradi ganje, pa tudi vsi odvisniki niso odvisni samo od marihuane.

Kar pa se tiče medicinskega namena kanabisa je pa zadeva v državah ( Izrael, Češka, Finska, Nemčija ) kjer je njena uporaba v ta namen legalizirana taka…Vlogo za dovoljenje zdravljenja s kanabisom lahko podpiše vsak splošni zdravnik, pravico, da se vloga odobri pa le nekaj strokonjakom. Poleg tega pa je zdravljenje s kanabisom dovoljeno le najtežjim bolnikom in je tako imenovano »last resort zdravilo« ( zadnja možnost ). To pomeni, če po enoletnem zdravljenju z vsemi drugimi zdravili ni uspešno ima bolnik pravico zaprositi za zdravljenje s kanabisom. To so bolniki z multiplosklerozo, bolniki z virusom HIV ( ki so že izgubili 10 ali več procentov telesne teže ), bolniki z malignimi tumorji v 3. In 4. fazi, bolniki s Parkinsonovo boleznijo, kronično vnetno boleznijo črevesja, kronične bolečine iz znanega vzroka, ter redkimi boleznimi za katere ni na voljo prav veliko zdravil. Bolnikom je v državah, kjer je dovoljena medicinska uporaba kanabisa, na voljo v več farmacevtskih oblikah. Cigarete, tinkture, piškoti, mazila in izparilniki. Zavedati se je potrebno, da kanabis ni »rožica za vse«, ki bi ozdravila najtežje bolezni in pomagala kar vsem. Kanabis ne ozdravi raka, pomaga le, kot dodatek pri samem zdravljenju ( bolnikom lajša bolečine – delno nadomestilo morfiju ). Poleg tega pa je kajenje kanabisa ( listov in vršičkov ) podobno kajenju tobaka, saj tudi kanabis vsebuje podobne rakotvorne substance, kot tobak. Statistika kaže, da je pri četrtini bolnikov zdravljenje neuspešno, da pa je izboljšanje pri tistih, ki deluje blagodejno ( lajšanje bolečine, povečanje apetita, dvig razpoloženja…). Kot vsako zdravilo ima tudi kanabis stranske učinke, pri marihuani je to predvsem omamljenost. Ko sem zbirala informacije za to objavo sem nekje naletela na izjavo zdravnika, da omamljenost ne moremo šteti, kot neželen učinek kanabisa, ampak celo, kot dobrodošel. Za argument je navedel, da bolezen s sabo prinese obup, žalost, skrbi in da zato ni nič narobe, če si malo v višavah.

Jaz sem za legalizacijo kanabisa, ampak samo v medicinske namene. Podpiram možnost, da se posameznik, ki želi poskusiti zdravljenje s kanabisom to omogoči, če je mnenja, da mu to lahko pomaga, vendar pod nadzorom zdravstvenega osebja. Ne strinjam pa se, da bi kanabis gojili sami doma na lastno pest ( niti v medicinske namene ). Kanabis, ki se uporablja v zdravstvu mora biti dobre kakovosti, kar je posledica nenehnega nadzora in pravilne oskrbe. Kanabis za zdravstvene namene je za vzgajanje zahtevna rastlina. Analize v državah kjer je gojenje kanabisa dovoljeno so opravili eksperiment, kjer so bolnikom dali kanabis v oskrbo in rezultati so pokazali, da večina pacientov nalogi ni bila kos. Torej ljudje bi si s tem naredil več škode, kot koristi. Bitencev predlog zakona je za mene preveč ohlapen in ga bo moral v primeru sprejetja pošteno dodelati. Mogoče si pa gospod Bitenc želi le večje blaginje in zadovoljstva v naši podalpski deželici. In mogoče mu bo to skupaj z ganjo celo uspelo in to legalno.

Za konec prilagam en smešen in en resen video. Naj bo prvi tisti resnejši ( o pozitivnih učinkih kanabisa ), na koncu pa se nasmejte stand up komiku Vidu Valiču, ki se je leta 2008 na Trnfestu šalil o tem kako bi bilo, če bi travo vpeljali v kulturo.

Medicinska konoplja in njen vpiv na zdravje: 

Vid Valič o veljavi trave v kulturo ( 1:30 ):

Z nogami trdno na tleh, Lučka.

Lep pozdrav.

50 Odtenkov sive...

Včeraj sem se uspešno znebila triologije knjig 50 Odtenkov sive, pisateljice E. L. James. Za simbolično ceno sem jih prodala bivši sošolki, ki je slišala govorice, kako je to ena najbolje napisanih knjig vseh časov. Punca je cela navdušena, na koncu mi je še dodala, da je prav ponosna, da ima na svoji knjižni polici tako dobre knjige. ( Pravzaprav ne vem kdo ima zdaj bogatejšo knjižno polico ona, ki ima zdaj te knjige, ali jaz, ki sem se jih uspela znebiti ;) ).Ker ji nisem hotela kvarit navdušenja s svojim mnenjem, sem bila kar tiho. O famoznih 50 odtenkih sive si mislim….

Kratka vsebina zgodbe. Miljarder s temno preteklostjo Christian Grey in nedolžna 21-letna študentka Anastasia Steele, imata posebno vrsto razmerja. Anastazija podpiše pogodbo, da se bo Greyu prepustila v vsem – v spalnici in zunaj nje. S tem pristane na vdajanje vsem njegovim sadomazohističnim muham, zalezovanje, klofutanje in bičanje z usnjenim jahalnim bičem, klicati ga mora »gospod«, predpisuje pa ji celo, kaj sme jesti. Sama sem prebrala samo prvi ter nekaj poglavji drugega dela triologije. Pa naj poudarim, da nisem ta vrsta bralke, ki bi prenehala z branjem knjige nekje na polovici. Knjiga je za moje pojme dolgočasna. In če sem iskrena, sem bila nad prebranim malce razočarana. Priznam, da lahko mojemu razočaranju botruje dejstvo, da sem si po vseh govoricah, šepetanju in priporočilih dobila vtis, da bo to res ena od boljših knjig, ki jih bom prebrala, pa ni. Verjetno je ena izmed najslabših knjig, ki sem jih kdaj prebrala. Poleg omenjenega razloga, pa nad mojim razočaranjem sloni še dejstvo, da imam popolnoma drugačen pogled na ljubezen oz. spolnost, kot je opisano v knjigi.

Boste rekli, pa kako lahko kaj takega reče, če pa je to knjiga, ki je bila prodana v več, kot milijon izvodih. Prehitela je celo Harry Potterja in Da Vinchijevo šifro. Res je. Ampak naj vam povem, da sem sama kupila knjige zgolj iz radovednosti, ker se je o knjigi toliko govorilo. In skoraj z gotovostjo lahko trdim, da je vzrok za tolikšno prodajo predvsem ( ženska ) »firbčnost«. 50 odtenkov sive se lahko primerja z Da Vinchijevo šifro le po prodaji. Po literarni vrednosti, pa ni primerjave. Brownovo delo je mojstrovina, tako vsebinsko, kot literarno. Medtem, ko 50 odtenkov sive ne morem trditi, niti, da je erotični roman, kot ga označujejo. Pri 50 odtenkih sive gre za »Cheap shit roman«, pornografijo in mislim, da kaj drugega ne morem trditi.

Najbolj bizarno oz. nedojemljivo pri vsem tem se mi zdi, to, da roman berejo izobražene, pametne ženske in za piko na i pristavijo, da je to: »Najboljša stvar, ki so kdaj prebrale!«. Uh, ne morem si kaj, da ne bi podvomila v pridevnik »izobražene« in »pametne«.

Še ena od bolj šokantnih stvari se mi zdi to, da starejše ženske, ki so roman prebrale trdijo, da se njihovo spolno življenje doseglo vrhunec in da šele po prebranem vedo, kaj je to seks. Ja halooo? A  ni žalostno, da mora gospa npr. pri 40 prebrat 3 cenene knjige, pa začne ( spet ) uživati v spolnosti? Ne vem zakaj si predstavljam, da je seks z leti vedno boljši, mogoče se preveč držim reka: »Vaja dela mojstra!«. In skoraj ne verjamem, da ženske pri 40 – ih, ne bi vedele kaj jih ugaja, kako to doseči in zraven še poskrbeti, da je njen moški ob tem zadovoljen. Malo je čudno, da bi lahko iz teh cenenih knjig videl nebesa, če jih prej nikoli nisi. Čeprav tudi v ta »pozitiven« učinek romana dvomim. Ne vem, če ob uporabi biča lahko doživiš razsvetljenstvo. Mogoče bi bilo boljše, da pogledate vase in ugotovite zakaj med rjuhami ne »štima« več, kot je včasih. Včasih je za obuditev strasti potrebno samo seksi spodnje perilo in seveda dejstvo, da partnerja ljubite. Vse drugo, biči, nasilje in podrejenost enega od partnerjev je nepotrebno.

Dopuščam dejstvo, da nimam v celoti pravega mišljenja in da tiste zanimive in pomembne stvari skrivajo ravno v tretjem delu in drugi polovici drugega dela, ki ga nisem prebrala in s tem delam krivico celotni triologiji in pisateljici. Prav tako sem vesela, če se je komu izmed vas po prebranem spolno življenje obrnilo za 180 stopinj. Saj veste zadovoljni ljudje, večja motivacija, večja produktivnost…

Lep pozdrav, od "brihtne" Lučke ;)

ROŽNATI OKTOBER

Rožnati oktober je svetovni mesec boja proti raku dojk. Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. Ta oblika raka je visoko ozdravljiva, če je le odkrita dovolj zgodaj. V Sloveniji trem ženskam na dan povedo, da so zbolele za rakom na dojki. Več, kot ena ženska na dan pa za posledicami le tega umre.

Rožnati oktober je namenjen ozaveščanju in informiranju ljudi, predvsem žensk o raku na dojki; o preprečevanju, zgodnjem odkrivanju in zdravljenju. Vsaka ženska bi se morala zavedati, da lahko zboli za rakom na dojki. Veliko vlogo pri zdravljenju imamo same, saj veliko zatrdlin, ki se izkažejo za karcinogene odkrijejo ženske same s samopregledovanjem. Pomembna preiskava za odkrivanje raka na dojki pa je tudi mamografija.

Osredotočila se bom na samopregledovanje, ker vam bom na koncu predstavila aplikacijo, ki jo je razvilo slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Dona v sodelovanju z družbo Roche in zavodom Med.Over.Net.

Samopregledovanje je priporočljivo začeti po 20. letu starosti. Samopregledovanje opravimo vsak mesec, najbolje 7. do 10. dan po koncu menstruacije. Ženske, ki so v menopavzi pa naj samopregledovanje opravijo vedno isti dan v mesecu.

POSTOPEK SAMOPREGLEDOVANJA: Informacije o pravilnem postopku samopregledovanja sem dobila na Onkološkem Inštitutu v Ljubljani v posebni brošuri, ki je brezplačna in si jo lahko vzame vsak obiskovalec. Postopek samopregledovanja najdemo praktično v vsaki ustanovi, ki je povezana z zdravjem, vendar je vsak napisan malo drugače. Ravno zato sem odšla na Onkološki inštitut, kjer sem prepričana v strokovnost in zanesljivost podatkov, saj se ravno tukaj ukvarjajo z rakom na dojki. 

1. Stopite pred ogledalo, oglejte si ali je na vaših dojkah morda vidna kakšna sprememba: rdečica, oteklina, ugreznjenje kože ali bradavice, izcedek iz dojke.
2. Nato dvignite roke in jih položite za glavo. Ponovno skrbno opazujte morebitne spremembe na dojki, koži ali bradavici.
3. Zdaj položite roke na bok in se nagnite proti ogledalu. Ramena potisnite naprej in si ponovno oglejte morebitne spremembe.
4. Dvignite levo roko. Z dlanmi in prsti desne roke pretipajte dojko in tkiva v okolici, kar najlažje storite namiljeni pod prho. Dojko najprej pretipajte v vseh smereh: krožno, vzdolž dojke in od bradavice proti robu dojke. Ne pozabite pretipati tudi pazduhe. Postopek ponovite na drugi dojki.
5. Postopek opisan v točki 4. ponovite tudi leže. Pod ramo si položite blazino in zloženo brisačo. V tem položaju je dojka manj napeta, pregled pa zato lažji. Ponovno ne pozabite na pazduhe.

Nekateri zmotno mislijo, da  je rak dojke boleč. V primeru, da zatipate zatrdlino ( ali več zatrdlin ), vas večinoma ne bo bolelo. Običajno se pojavijo le neprijeten občutek, kot je žarjenje ali večja občutljivost.

V primeru, da zatipate zatrdlino in se ne spreminja z menstruacijskim ciklom, če opazite izcedek ali ugreznjeno bradavico takoj obiščite zdravnika. Ta vas bo napotil na ustrezne preiskave.

BREST TEST APLIKACIJA:  za to aplikacijo sem včeraj slišala povsem po naključju, ko sem se vračala iz faksa in je v ljubljanskem Maximarketu ravno potekala predstavitev le te. Dogodek je povezovala Barbara Drnač, ki prebolela raka na dojki in je skupaj s svojo hčerko tudi ambasadorka aplikacije.

Brest test aplikacija je brezplačna aplikacija, ki jo naložite na vaš pametni telefon ali tablični računalnik. Aplikacija je povsem preprosta za uporabo, saj vsebuje podrobna navodila za samopregled po korakih s slikami, možnost dodajanja beležk za vsak opravljen samopregled in nastavitev mesečnega opomnika. V primeru, da pri samopregledu opaziš kakršnekoli spremembe, ti aplikacija omogoča, da si mesto spremembe označiš na interaktivni sliki. Aplikacija vsebuje tudi povezave, do spletne strani Europa Dona in drugih sorodnih strani, ki vas obveščajo o raku dojk.

Aplikacijo si lahko brezplačno naložite na povezavi: https://play.google.com/store/apps/details?id=com.positiva.breasttestapp

Povezava do slovenskega združenja za boj raku na dojki Europa Dona: http://www.europadonna-zdruzenje.si/

Lep rožnat pozdrav.

Lučka :)

Tylor Hamilton: Skrivna dirka

Pred nekaj urami sem prebrala knjigo Skrivna dirka, Tylerja Hamiltona, nekdanjega profesionalnega kolesarja in klubskega kolega Lance Armstronga v ekipi Postal. Knjiga je resnično dobra, fenomenalna če želite. Nekateri so me opozarjali, da bom po prebrani knjigi zasovražila kolesarstvo, predvsem pa Armstronga. Iskreno povem, da me ni nič tako šokiralo, da bi kolesarstvo zasovražila. V knjigi ni nič takega, kar ne bi že prej vedela o krvnem dopingu. Zanimivo je to, kako so bili športni zdravniki ( predvsem Ferrari in Fuentes ), vedno 3 korake pred antidopinško komisijo. In kako so se novim diagnostičnim testom izognili na fin način, npr. samo z zmanjšanimi odmerkom eritroproteina itd. Da, bi se mi pa po prebrani knjigi zameril Armstrong, pa sploh ne. Prej obratno, ampak s tem ne mislim, da bi zagovarjala njegovo doping uporabo, seveda ni bilo prav. Moti me dejstvo, kako je celotna knjiga postavljena na Armstrongu, kako je Lance najbolj surova oseba na Planetu in kako vsakemu vsili svojo voljo in svoja pravila.

Kot sem že omenila knjiga je resnično dobra, prebrala sem jo na mah. Namen Hamiltonovega pisanja je bil, da bralcu pove kakšne razmere so vladale v kolesarstvu v njegovih ( in Lancovih ) časih. To bi lahko naredil tudi drugače, preprosto bi povedal tako, kot je bilo, ne da je knjiga napisana tako, da dobiš občutek, da je vsega kriv Armstrong. Lanca bi lahko omenjal ravno toliko, kot ostale sotekmovalce, pa bi bila knjiga enako dobra ali pa še boljša.

Dejstvo je, da je bila ta knjiga ( in mnoge druge ), vsa pričanja proti Armstrongu narejena zgolj zaradi denarja. Gotovo veste, da Lance ni niti enkrat padel na doping kontroli. Če ne bi sam priznal jemanja nedovoljenih poživil, bi od dokazov proti njemu ostala samo pričanja njegovih sotekmovalcev, ki so se skozi celotno kariero vlekli za Armstronga, sami pa nekako nikoli dobili priložnosti. Bilo pa jim je tudi jasno, da če Armstronga zavrnejo, da v nobeni drugi ekipi ne bo takih rezultatov ( posledično tudi manj denarja ), ker so bili drugje »pogoji za pripravo slabši«. Prav patetično je dejstvo kako so vsi takratni kolesarji ( predvsem Armstrongovi klubski kolegi ) in športniki iz popolnoma drugih disciplin polni samozavesti in prav čudim se s kakšno lahkoto obsojajo Armstronga. Kolesarji, ki mu nikoli niso segli do gležnjev govorijo kako so vsi vedeli, kaj je počel, da je prišel do svojih zmag. Vendar so to počeli tudi ostali, vendar kljub dopingu niso bili nikoli 7-kratni zmagovalci Toura. Tukaj se pokaže prava beda človekovega karakterja. Ti kolesarji, ki jim je na dirkah vedno kazal hrbet, zdaj v ta isti hrbet zabadajo nože, le zato, ker so jim novinarji namenili 5-minut svojega časa, da lahko pluvajo po Lancu. Jasno jim seveda je ( upam! ), da s tem ne bodo dobili njegovih zmag, se pa verjetno dobro počutijo, ko si lahko mečejo pesek v oči, da so bili celotno kariero slabi, ker se je Lance dopingiral. Milorečeno patetični so tudi odzivi ostalih športnikov. Spominjam se izjave Novaka Đokoviča, da je Lance Armstrong sramota za šport. Prav veliko te res ne rabi biti v hlačah za tako moraliziranje in da popljuvaš športnika, ki je več truda in napora vložil v 3 tednih ( z dopingom ali brez ), kot ga bo Novak v svoji celotni karieri ( pa če bi igral še 1000 let ).

Armstronga občudujem predvsem iz njegove osebne zgodbe. Premagal je raka ( gotovo najpomebnejša zmaga v življenju, ki mu je ne more nihče vzeti ), se pobral in nanovo zaživel. Tako je postal ( in še vedno je ) navdih za mnogo ljudi. In zaradi tega je Armstrong res velik, ne glede na vse. Ogromno dobrega je doprinesel tudi z ustanovitvijo fundacije Live Strong, ki je pomagala nešteto ljudem, ki bolehajo za rakom. Vse zgoraj našteto seveda ne opraviči njegovega početja. Gotovo se je zavedal kaj je počel in kakšne posledice bo prineslo, če ga dobijo….

Zgodba o heroju Armstrongu je tipično ameriška. Če bi bil Lance Evropejec zagotovo njegova zgodba ne bi bila enaka. Cestno kolesarstvo je v Evropi tradicionalen in popularen šport. Vsak narod ima svojega kolesarskega junaka, heroja. V Ameriki, ki se vsi podijo za bejzbolsko žogo, so cestno kolesarstvo jemali za postranski šport, s tem se ni praktično nihče ukvarjal, še več kolesarjem so se posmehovali ( to je napisal tudi Lance v svoji prvi knjigi ). Sedaj pa je v Ameriki, predvsem po zaslugi Armstronga dobro razviti šport. Imajo svoje ekipe, dirke, dokaj dobre tekmovalce. Vsem nam, ki spremljamo kolesarstvo je verjetno jasno, da se »mit o Armstrongu«, ni zgodil le zato, ker bi bil Lance tako silno željan kolesariti in zmagovati. Poleg vsega tega je zagotovo tukaj dejstvo, da so njegovi sponzorji videli veliko denarja. Družbe, kot so Nike, Track, Oakley seveda hitro izračunajo, da nekaj vloženih miljonov, z ogromnim dobičkom dobijo nazaj, če Lance zmaga eno pomembno dirko, kaj šele če zmaga največjo dirko na svetu – Tour de France.

Armstrong je za popularnost Toura in kolesarstva naredil veliko več, kot so Pantani, Merx, Indurian in še kdo skupaj. Bil oz. je še motivacija za miljone ljudi ne le v boju proti raku, ampak ljudje so se resnično spravili na kolesa in začeli športati. In to je to kar ga dela velikega in najboljšega, pa čeprav ga zdaj vsi obsojajo. In če je zdaj kolesarski šport zaradi njega bolj čist ( kar verjamem, da je ) in ne bomo čez nekaj let pisali istih zgodb, je Lance Armstrong res najboljše, kar se je lahko zgodilo cestnemu kolesarstvu. Vprašajte se, če je smiselno, da ga brišejo s seznama zmagovalcev ( meni se to zdi za organizacijo, kot je UCI precej debilno početje ) in jemanja nagrad za nazaj? In ali obtoževanje in pljuvanje po Armstrongu čemurkoli pomaga. Dejstvo je, da je Lance izgubil vse kar je imel. Zmage, zaupanje, svoje dostojanstvo. Ampak verjamem, da se bo pobral, kot se je pobral po raku in samo upam, da še ni rekel zadnje. Upam, da je to samo nek začetek, ki bo res prinesel spremembe ( pozitivne ) v športu.

GO LANCE! :)

PROJEKT 365 :)

Projekt 365 je fotografski projekt, kjer oseba naredi fotografijo vsak dan v letu. Kot nekakšen foto-dnevnik. Same sem že poskusila s tem, v 4.letniku srednje šole. Zanimivo je, ko npr., čez nekaj mesecev pogledaš fotografije in ponovno dobiš občutke preteklih dni. Predvsem pa se zaveš kako hitro čas beži. Na spomine dam veliko. Če je le mogoče vse lepe trenutke ujamem v fotografski objektiv. Prepričana sem, da ko mine nekaj časa fotografije dobijo neprecenljivo vrednost. Obožujem stare, še črno bele fotografije svoje babice, na katerih so moji predniki, nekatere nisem niti poznala, saj so nas zapustili že pred mojim rojstvom.
Za projekt 365 se večina ljudi odloči ob pričetku novega ( koledarskega ) leta. Sama novo leto nisem nikoli imela za nek mejnik, zato bom svoj Projekt 365 začela danes, ob začetku novega študijskega leta.

Zakaj se je dobro lotiti takega projekta:

• Vsi imamo radi izive, mar ne? Verjamem, da je vsakodnevno fotografiranje kar zahteven projekt, čeprav se sliši izjemno preprosto
• Postaneš boljši fotograf. Seveda, saj fotografiraš vsak dan ( vaja dela mojstra ). Prav tako bolje spoznaš svoj fotoaparat in njegove funkcije, kar posledično pomeni boljšo fotografijo.

Moj nasvet, da bo iziv lažji:

• Nosite svoj fotoaparat povsod. Ja, povsod. Kdaj je dovolj tudi mobilnik, ampak prava fotografija pride iz fotoaparata.
• Super je, če za vaš projekt vedo tudi ostali. Mene so tako velikokrat "rešili" domači z opozorilom: "Že imaš fotko za danes?", če ne bi kakšen dan kar pozabila na svoj projekt.
• Slike v svoj spletnik nalagajte dnevno. Če stvari počneš za nazaj, pride do zmede, glede datuma, ali pa ti dogodek preprosto uide iz spomina. Pa še slabo vest imaš zaradi svoje lenobe.

Včasih bo težko. Včasih se vam bo zdelo, da ni ničesar, kar bi lahko fotografirali. Prišli bodo dnevi, ko se vam bo fotografija zdela grda in neprimerna za objavo. Ampak se ne predajte. Naslednji dan boste morda, fotografijo videli povsem drugače in v njej našli kaj lepega.
Čez leto dni boste ponosni nase in na vse trenutke, ki vam jih je uspelo ujeti in iz njih narediti nepozabne spomine. :)

Prvo fotografijo pa vam prilagam k objavi. :)

SEPTEMBER 2013

• Najbolj bombastična novica tega meseca je gotovo ta, da so ARAŠIDI sestavina dimamita. Hahah nisem mogla verjeti, da je res :)

• Da je v Ljubljani živel sorodnik Galilea Galileia, bil je bogat trgovec.

• Da je Savdska Arabija edina država na svetu, ki nima nobene reke!

• 1 kg medu da toliko energije kot 3 kg svežega govejega mesa ali 50 jajc ali 5 litrov mleka ali 3 kg sladkovodnih rib ali 6 kg pomaranč oziroma 3 kg banan.

#JUNAK LIPKO :)

Ravno pred enim tednom so naši #junaki odigrali zadnjo tekmo na EuroBasketu, ki ga je gostila naša podalpska deželica. Bila sem na tekmi. Junaki so premagal Ukrajince, skupaj smo se veselil ob fenomenalnih koših bratov Dragič, na koncu smo se poslovili od Lakoviča, ko je do mikrofona prišel Boštjan Nachbar, smo iskali robčke, da smo si obrisal eno ali pa dve solzice, potem sem pa še od Blažiča izvedela nov vic od Mujota. Ja EuroBasket mi bo ostal v čudovitem spominu. To je bil čas, ko smo pozabili na vsakdanje skrbi, čas ko je ekipa fantov, ki igra košarko zdržila vse Slovence. Košarkarjem pa je pomagal Lipko uradna maskota EurBasketa.

Lipko! :)

Lipko je najlepša maskota, ki je kdajkoli obstajala. Pa ne zato, ker je Slovenska, enostavno je tako srčkan in simpatičen, da mu ostale maskote ne sežejo niti do kolen, poleg tega pa ima nek pomen, neko zgodbo.
Lipko je 21-letni mladenič, njegova naravna sestavina je drevo slovenstva - lipa.  Mladostnik je star toliko kot Slovenija, toda 21 letom navkljub se v njem skriva modrost prednikov, ki so leta kovali usodo slovenstva pod mogočnimi lipami. Živi v stari vasici pod Smrekovcem na Koroškem, blizu več kot 500 let stare slovenske lipe. Igrivi in simpatični Lipko se najbolje znajde med navijači, najraje pa ima tiste, ki znajo glasno in športno navijati. Njegova naloga je z lipovim listom v laseh širiti skupne vrednote tekmovalnosti in spoštovanja, igre in druženja ter zdravega odnosa do narave, ki jo Slovenci širimo kamor koli nas ponese pot.

Lipko the Hero! :)

Ko sem bila majhna sem verjela v Desneyeve risane junake, danes pa obstaja Slovenski #junak. Ne verjamete, da je resničen? Seveda je! Prisoten je bil na vseh tekmah EuroBasketa, je eden od glavnih junakov v knjigi Lipko in KošoRok in Lipko ima celo svoj Twitter račun. Kot poseben gost je odgovarjal na vaša vprašanja v spletni klepetalnici na RTV Slovenija.

Lipko, mini Lipko in njegova knjiga! :)

Lipko je bil bil tudi zelo, zelo, zelo aktivna maskota. Kot vsak pravi in ponosen Slovenec je osvojil vrh naše največje gore, Triglava. In na samem vrhu, pri Aljaževem stolpu zadel koš. Takega za 3 točke!! :D :D

Lipko na Triglavu! :)

Ena izmed njegovih super idej je bila tudi ta, da bi košarko igral tudi pod vodo. In ker za Lipka ni noben podvig prevelik je idejo seveda uresničil. 

Lipko pod vodo! :)

Največji adrenalinski podvig za Lipkota pa je bil seveda skok s padalom. Pristal je v Sožicah, med navijači. :)

Lipko leti! :)

Oglejte si LIPKOTOVO ZGODBO, če vas jaz nisem prepričala, da je Lipko največja faca! :)
Za konec pa vam povem še eno veliko skrivnost. Med EuroBasketom sem imela še dva izpita. S sabo sem na izpitu imela tegale Mini Lipkota in oba izpita odlično opravila. Z gotovostjo lahko zatrdim, da Lipko prinaša srečo. :D

Lučka :)

BOŠTJAN NACHBAR NE ODHAJAJ! :)

Tole objavo pišem že od nedelje. Nekako ne najdem pravih besed s katerimi bi ubesedila, vse kar bi rada povedala. Sama nikoli nisem bila košarkarski navdušenec, čeprav živim v kraju, kjer imamo dobr košarkarski klub. Ampak EuroBasketu, ki se je odvijal v naši deželici sem podlegla. :D Ti trije tedni so bili fenomenalni. Vse zahvale pa gredo našim #junakom. Je že res, da imajo Francozi zlato. Vendar imamo mi tisočkrat več, kot le zlato kovino, mi imamo zlate #Junake. Vsak izmed #junakov je prispeval svoj delež v tej pravljici imenovani EuroBasket. In če bi le eden izmed njih manjkal to ne bi bila ista ekipa in stvari bi se lahko odvile povsem drugače.

Vsi #Junaki so junaki, ampak eden izmed vseh pa mi je bil najbolj všeč. Zdi se mi da je imel daleč največjo željo ( pa so jo tudi drugi imeli ogromno ) in motivacijo do dobrega rezultata. Ne, to nista brata Dragič, ampak Desetka. Boštjan Nachbar.

Prepričana sem, da vsi veste o kom govorim, zato ga ne bom posebej predstavljala. Napisala bom kako sem ga skozi EuroBasket videla jaz…

Če komu pristoji tale citat: »Champions aren´t made in the gyms. Champions are made from something they have deep inside them - a desire, a dream, a vision.«, je to zagotovo Boštjan Nachbar. Seveda se je Boštjan odličen košarkar, ampak tukaj pri njem bi se navezala predvsem na tale del stavka »Champions are made from something they have deep inside them.«. Če bi bil Boštjan Nachbar samo dober košarkar in ne bi bil tako fascinantna osebnost, kot je, sem prepričana, da ne bi imel toliko »fanov«. Bil bi samo eden od dobrih košarkarjev. Brez tistega žara, ki ga ima.

Boštjan je velik človek, ja tudi telesno, ampak se vidi, da ima veliko srce. Po tem se meri veličina človeka mar ne? To kako veliko ljubezen do košarke ima, sem spoznala že na uvodnih tekmah minulega prvenstva po nekaj njegovih odzivih, ko je dal koše iz težkega položaja in ko je spodbudil navijače na tribuni, naj še bolj navijajo. Prav tako se je videla njegova ljubezen do košarke, želja po zmagi in povezanost z ostalimi člani ekipe, ko se veselil košev, ki so jih zadevali drugi, ko je sedel na klopi.Oh ja, takšnega junaka ne vidiš ravno vsak dan.

Nikoli ne bom pozabila sobotne tekme z Ukrajino, ko so naši junaki zmagali in so potem nagovorili navijače, ki smo bili v Sožicah. Boštjan je dejal: »Bolj pomembno kot medalja je, da smo združili Slovence. Takoj zamenjam te občutke za kolajno.«. To so besede pravega športnika, besede šampiona. In verjetno ne rabim posebej poudarjati, kako sem bila med tem govorom vsa solzna.

Prav tako je nemogoče pozabiti vse njegove Tweete med EuroBasketom. Torej po tekmah, ko si vsi zaslužijo počitek je on mislil še na nas navijače :

• Nikoli bolj potrt, a nikoli bolj ponosen, da sem Slovenec. Hvala navijaci, ki imate glave gor in ploskate po porazu. Ne pozabim vas nikoli.

• Ce smo si kdaj zasluzili vzdevek #junaki, je to danes. Ni heroj tisti ki zmaga. Heroj je tisti ki izgubi, in se pobere nazaj. Bravo ekipa.

Tale zapis je v prvi vrsti nastal z namenom in upanjem, da bi Boštjan Nachbar nastopil še na svetovnem prvenstvu v Španiji. Ampak razumem, da je Boštjan prvo oče in mož, šele nato košarkar. In seveda je prav, da je družina na prvem mestu. Tisti pravi navijači bomo seveda spoštovali vsako njegovo odločitev. Pa vendar ekipa ne bo ista brez Boštjana. Kdo bo potem med tekmami spodbujal nas navijače. Kdo bo dajal koše iz nemogočih položajev. Kdo po motiviral tiste mlajše igralce, ki še nimajo toliko izkušenj?

Boštjan a vidiš, da v reprezentanci brez tebe skoraj ne gre?

Mogoče ste dobili občutek, da kariero Boštjana Nachbarja spremljam že mnogo let, pa ni tako.Za košarkarja Nachbarja sem seveda že slišala, nisem pa vedela niti kako zgleda, niti v katerem klubu igra. Potem pa sem seveda, kot vsaka punca pred EuroBasketem prebirala na MMC-ju rubrikoZaslišali smo junaka in roko na srce so tole najboljši, najbolj zanimivi in najduhovitejši odgovori. In potem vtipkam ime »Boštjan Nachbar« še v Twitter, kjer je pisalo: » Joe Rogan Podcast addict. Interested in music, history, universe, science. Proud Slovenian.«

Pri meni je zadel koš ( takega za 3 točke :D ) s tem, ko je omenil, da ga zanima zgodovina. Mene tudi. Pa se vsi zgražajo nad tem mojim zanimanjem, češ, da je zgodovina dolgočasna. Yeah right, whay is than he interesting in that???? :P

Poleg tega pa ima v svojem zapisu napisano PRAUD SLOVENIAN. Kako je to lepo slišati od nekoga, ki je videl toliko sveta, kot Boštjan. Ob takih ljudeh, kot je Boštjan Nachbar sem tudi jaz ponosna, da sem Slovenka in ponosna, da prihajam iz te deželice na sončni strani Alp, iz  katere prihajajo tako veliki ljudje in glas te dežele s ponosom nosijo po širnem svetu.

Jaz sem že v soboto po tekmi začela dajati denar v šparavček, da bom lahko šla naslednje leto na Svetovno prvenstvo v Španijo. Boštjan Nachbar, upam, da boš tudi ti tam, seveda na parketu z žogo v roki.

Kakršna koli pa že bo tvoja odločitev pa čestitke za vse pretekle uspehe in veliko lepih trenutkov v Barceloni. In hvala, hvala za vse, sploh za te trenutke na letošnjem EuroBasketu.

Še nekaj povezav:

• Obišči uradno spletno stran Boštjana Nachbarja: http://www.bokinachbar.com/
• Oglej si Facebook profil Boštjana Nachbarja: https://www.facebook.com/bostjan.nachbar?hc_location=stream
• Sledi Boštjanu Nachbarju na Twetterju: https://twitter.com/BokiNachbar

Lep pozdrav,

Lučka :)

Be inspired #3

TROLANJE

Uvod za današnjo objavo sem napisala čisto na koncu. Nekako nisem na začetku našla pravih besed za »te ljudi«. Prav tako se zavedam, da bo ta objava v zadovoljstvo vsem »ljudem te vrste«, saj so dosegli svoj namen. They pissed me off. Poskušala sem napisati objavo na malo višjem nivoju od »trolovskega«, če mi je uspelo presodite sami. Je pa to tema o kateri sem želela že dolgo pisati, pa beseda ni stekla. Po včerajšnem dogodku pa so besede dobile krila.

Internet je prav uporabna zadeva, se bomo vsi strinjali. Vendar od kar obstaja internet ostajajo tudi tako imenovani »Troli«. Ne, ne gre za tiste simpatične figurice prijaznih Trolčkov, z natupiranimi frizuricami kričečih barv. Gre zazlobne internetne Trole. Definicija Trola je: »V spletnem žargonu je trol nekdo, ki na spletnih forumih, klepetalnicah in podobnih skupnostih postavlja izzivalna vprašanja, sporočila z namenom doseči čustveni odziv pri drugih članih take skupnosti ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora.«

Za mene so Troli ljudje brez osebnosti, brez svojega jaz-a. To so ljudje, ki jih ni niti toliko v hlačah, da bi se predstavili z resničnim imenom. Skrivajo se za anonimnim vzdevkom. Me prav zanima koliko teh ljudi, ki so na internetu tako »gajstni«, bi si nekomu v obraz upalo povedati, to kar napišejo na internetu. Sprva sem bila na take ljudi jezna, sedaj pa se je vsa ta jeza spremenila v pomilovanje. Taki ljudje se mi resnično smilijo. A niso ubogi? Njihovo življenje predstavlja le virtualni svet. Za nobeno osebo ali temo ne najdejo lepe besede. A ni to žalostno, da je ves tvoj svet črn? Vse kar ti ljudje premorejo je žaljenje in poniževanje.

V soboto se bo začela Dirka po Španiji, kjer bosta od Slovencev nastopila Borut Božič in Jani Brajkovič. Že od začetka letošnjega Tura spremljam razne komentarje in objave na račun Brajkovičeve vožnje, ki so bile roko na srce grde in žaljive, ampak včeraj ( le nekaj dni pred Špansko pentljo ) pa so komentarji presegli vse meje dobrega okusa. Naprimer: »če bo vozil s pomožnimi kolesi, potem tudi jaz verjamem da mu lahko uspe«, »Kje v skupini se moraš voziti, če se hočeš izogniti padcem?- Čim dlje stran od Brajkoviča.«, »Nagradna igra:V kateri etapi bo Jani Brajkovič prvič padel?« »Ne zna se vozit s kolesom... bolje da gre na Poli maroton.«, »Zanalašč je padel, ker se mu ne da več dirkati..«, »Ko tokrat pade, me preseneča, da še ni padel na dopingu...«, »Kako olajšanje za vse ostale udeležence. Tip je nevaren. Vsako leto delat sranje v karavani to pa že ni smola.«, »Štor«.

Kakšnih ekstra nesramnih raje ne bom objavljala, da pri komu ne povzročim prebavnih motenj.

Prav zanima me koliko ljudi, ki so napisali take komentarje, je že kdaj sedelo na kolesu in prevozilo nekaj kilometrov? Sama ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal s kolesarstvom vsaj rekreativno, da ne bi kdaj padel in doživel vsaj kakšnega zloma. Poleg tega me zanima, kdo ste vi, da lahko Brajkovičevo lansko 9. Mesto na Touru in zmago na Douphineju enačite z nič? Kdo ste vi, da si upate zmerjati ljudi, ko so dosegli v življenju več kot si vi lahko mislite? Sicer se strinjam s konstruktivnimi kritikami, zgornji komentarji pa resnično presegajo vse meje. Mogoče bi bil čas, da se malo zamislite nad sabo.

Pa recimo, da so to še »nedolžni« komentarji v primerjavi s tistimi, ki se ne ozirajo ne na vero ali prepričanje, spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, invalidnost, starost, spolno usmerjenost in druge osebne okoliščine niso imuni nanje. Sicer razumem, da v ti v živem pogovoru v navalu čustev, kdaj kakšna stvar uide, ampak tukaj na internetu, ko moraš komentar natipkati in poslati, tukaj pa ne gre za naključja. Tukaj gre le za zlobo in škodoželjnost. Mogoče je kdaj pametno še enkrat prebrati komentar in premisliti o tem kaj si napisal, predno ga pošlješ.

Troli največje zadovoljstvo doživljajo ob zgroženih reakcijah žrtev. Prvo pravilo, ki ga ob stiku s troli velja upoštevati je: "Na spletnih forumih in klepetalnicah NE HRANI TROLOV. Če jih hraniš, rastejo. Če jih stradaš, oslabijo in umrejo." Najslabša stvar, ki jo lahko naredite pri Trolu je, da ga vzamete resno. To hoče. Hoče, da se ukvarjate z njim. Na vsak način vas bo poskušal sprovocirati, pogosto na žaljiv način. Ugotovila sem, da je pri Trolih učinkovita le ena taktika. Ne kregajte se "z idiotom". Potegnil vas bo na svoj nivo in vas premagal z izkušnjami. Sicer vem, da je to včasih težko, ampak, ko pomisliš, da ima življenje še kakšen večji smisel od prerekanja z »brezjajčnimi iditoti« je vse skupaj veliko lažje.

Želim vam čim manj Trolov v vašem virtualnem svetu.

Lep pozdrav od "Brihtne" Lučke :)

Be inspired #2

Tole je ena izmed mojih najljubših mislih. Uporabna je v vsaki življenjski situaciji. Pri meni se je že v nešteto primerov izkazala za resnično. Ni pomembno kako se vam zdi situacija nemogoča, tudi če imate samo 0,0001% možnosti, da uspete, nekaj dosežete, nekaj premagate, nekaj naredite bolje, je še vedno možno. Zato bodite pogumni. Saj veste, da je sreča na strani pogumnih. Verjemite vase in svoje sanje. In zapomnite si, da "giving up is simply not an option".