Pred nekaj urami sem prebrala knjigo Skrivna dirka, Tylerja Hamiltona, nekdanjega profesionalnega
kolesarja in klubskega kolega Lance Armstronga v ekipi Postal. Knjiga je
resnično dobra, fenomenalna če želite.
Nekateri so me opozarjali, da bom po prebrani knjigi zasovražila kolesarstvo,
predvsem pa Armstronga. Iskreno povem, da me ni nič tako šokiralo, da bi
kolesarstvo zasovražila. V knjigi ni nič takega, kar ne bi že prej vedela o
krvnem dopingu. Zanimivo je to, kako so bili športni zdravniki ( predvsem
Ferrari in Fuentes ), vedno 3 korake pred antidopinško komisijo. In kako so se novim diagnostičnim testom izognili na fin način, npr. samo z zmanjšanimi odmerkom eritroproteina itd. Da, bi se mi pa po prebrani knjigi zameril Armstrong, pa
sploh ne. Prej obratno, ampak s tem ne mislim, da bi zagovarjala njegovo doping
uporabo, seveda ni bilo prav. Moti me
dejstvo, kako je celotna knjiga postavljena na Armstrongu, kako je Lance
najbolj surova oseba na Planetu in kako vsakemu vsili svojo voljo in svoja
pravila.
Kot sem že omenila knjiga je resnično dobra, prebrala sem
jo na mah. Namen Hamiltonovega pisanja je bil, da bralcu pove kakšne razmere so vladale v kolesarstvu v
njegovih ( in Lancovih ) časih. To bi lahko naredil tudi drugače, preprosto
bi povedal tako, kot je bilo, ne da je knjiga napisana tako, da dobiš občutek,
da je vsega kriv Armstrong. Lanca bi lahko omenjal ravno toliko, kot ostale
sotekmovalce, pa bi bila knjiga enako
dobra ali pa še boljša.
Dejstvo je, da je bila ta knjiga ( in mnoge druge ), vsa pričanja
proti Armstrongu narejena zgolj zaradi
denarja. Gotovo veste, da Lance ni niti enkrat padel na doping kontroli. Če
ne bi sam priznal jemanja nedovoljenih poživil, bi od dokazov proti njemu
ostala samo pričanja njegovih sotekmovalcev, ki so se skozi celotno kariero vlekli za Armstronga, sami pa nekako nikoli
dobili priložnosti. Bilo pa jim je tudi jasno, da če Armstronga zavrnejo, da v
nobeni drugi ekipi ne bo takih rezultatov ( posledično tudi manj denarja ), ker
so bili drugje »pogoji za pripravo
slabši«. Prav patetično je dejstvo kako so vsi takratni kolesarji (
predvsem Armstrongovi klubski kolegi ) in športniki iz popolnoma drugih
disciplin polni samozavesti in prav čudim se s kakšno lahkoto obsojajo Armstronga. Kolesarji, ki mu nikoli niso
segli do gležnjev govorijo kako so vsi vedeli, kaj je počel, da je prišel do
svojih zmag. Vendar so to počeli tudi ostali, vendar kljub dopingu niso bili
nikoli 7-kratni zmagovalci Toura. Tukaj se pokaže prava beda človekovega karakterja. Ti kolesarji, ki jim je na
dirkah vedno kazal hrbet, zdaj v ta isti hrbet zabadajo nože, le zato, ker so
jim novinarji namenili 5-minut svojega časa,
da lahko pluvajo po Lancu. Jasno jim seveda je ( upam! ), da s tem ne bodo dobili njegovih zmag, se pa verjetno
dobro počutijo, ko si lahko mečejo pesek
v oči, da so bili celotno kariero slabi, ker se je Lance dopingiral.
Milorečeno patetični so tudi odzivi ostalih športnikov. Spominjam se izjave Novaka Đokoviča, da je Lance
Armstrong sramota za šport. Prav veliko te res ne rabi biti v hlačah za
tako moraliziranje in da popljuvaš športnika, ki je več truda in napora vložil v 3 tednih ( z dopingom ali brez ), kot ga
bo Novak v svoji celotni karieri ( pa če bi igral še 1000 let ).
Armstronga občudujem predvsem iz njegove osebne zgodbe. Premagal je raka (
gotovo najpomebnejša zmaga v življenju, ki mu je ne more nihče vzeti ), se
pobral in nanovo zaživel. Tako je postal ( in še vedno je ) navdih za mnogo
ljudi. In zaradi tega je Armstrong res
velik, ne glede na vse. Ogromno dobrega je doprinesel tudi z ustanovitvijo
fundacije Live Strong, ki je pomagala nešteto ljudem, ki bolehajo za rakom. Vse
zgoraj našteto seveda ne opraviči njegovega početja. Gotovo se je zavedal kaj
je počel in kakšne posledice bo prineslo, če ga dobijo….
Zgodba
o heroju Armstrongu je tipično ameriška. Če bi bil Lance Evropejec
zagotovo njegova zgodba ne bi bila enaka. Cestno kolesarstvo je v Evropi
tradicionalen in popularen šport. Vsak narod ima svojega kolesarskega junaka,
heroja. V Ameriki, ki se vsi podijo za bejzbolsko žogo, so
cestno kolesarstvo jemali za postranski šport, s tem se ni praktično nihče
ukvarjal, še več kolesarjem so se posmehovali ( to je napisal tudi Lance v
svoji prvi knjigi ). Sedaj pa je v Ameriki,
predvsem po zaslugi Armstronga dobro razviti šport. Imajo svoje ekipe,
dirke, dokaj dobre tekmovalce. Vsem nam, ki spremljamo kolesarstvo je verjetno
jasno, da se »mit o Armstrongu«, ni
zgodil le zato, ker bi bil Lance tako silno željan kolesariti in zmagovati. Poleg
vsega tega je zagotovo tukaj dejstvo, da so njegovi sponzorji videli veliko
denarja. Družbe, kot so Nike, Track, Oakley seveda hitro izračunajo, da nekaj
vloženih miljonov, z ogromnim dobičkom dobijo nazaj, če Lance zmaga eno pomembno dirko,
kaj šele če zmaga največjo dirko na svetu – Tour de France.
Armstrong je za popularnost
Toura in kolesarstva naredil veliko več, kot so Pantani, Merx, Indurian in še kdo
skupaj. Bil oz. je še motivacija za
miljone ljudi ne le v boju proti raku, ampak ljudje so se resnično spravili
na kolesa in začeli športati. In to je to kar ga dela velikega in najboljšega,
pa čeprav ga zdaj vsi obsojajo. In če je zdaj kolesarski šport zaradi njega bolj čist ( kar verjamem, da je ) in ne bomo čez nekaj let pisali istih zgodb, je Lance Armstrong res najboljše, kar se je
lahko zgodilo cestnemu kolesarstvu. Vprašajte se, če je smiselno, da ga
brišejo s seznama zmagovalcev ( meni se
to zdi za organizacijo, kot je UCI precej debilno početje ) in jemanja
nagrad za nazaj? In ali obtoževanje in pljuvanje po Armstrongu čemurkoli
pomaga. Dejstvo je, da je Lance izgubil
vse kar je imel. Zmage, zaupanje,
svoje dostojanstvo. Ampak verjamem, da se
bo pobral, kot se je pobral po raku in samo upam, da še ni rekel zadnje.
Upam, da je to samo nek začetek, ki bo res prinesel spremembe ( pozitivne ) v
športu.
GO
LANCE! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar