TROLANJE

Uvod za današnjo objavo sem napisala čisto na koncu. Nekako nisem na začetku našla pravih besed za »te ljudi«. Prav tako se zavedam, da bo ta objava v zadovoljstvo vsem »ljudem te vrste«, saj so dosegli svoj namen. They pissed me off. Poskušala sem napisati objavo na malo višjem nivoju od »trolovskega«, če mi je uspelo presodite sami. Je pa to tema o kateri sem želela že dolgo pisati, pa beseda ni stekla. Po včerajšnem dogodku pa so besede dobile krila.

Internet je prav uporabna zadeva, se bomo vsi strinjali. Vendar od kar obstaja internet ostajajo tudi tako imenovani »Troli«. Ne, ne gre za tiste simpatične figurice prijaznih Trolčkov, z natupiranimi frizuricami kričečih barv. Gre zazlobne internetne Trole. Definicija Trola je: »V spletnem žargonu je trol nekdo, ki na spletnih forumih, klepetalnicah in podobnih skupnostih postavlja izzivalna vprašanja, sporočila z namenom doseči čustveni odziv pri drugih članih take skupnosti ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora.«

Za mene so Troli ljudje brez osebnosti, brez svojega jaz-a. To so ljudje, ki jih ni niti toliko v hlačah, da bi se predstavili z resničnim imenom. Skrivajo se za anonimnim vzdevkom. Me prav zanima koliko teh ljudi, ki so na internetu tako »gajstni«, bi si nekomu v obraz upalo povedati, to kar napišejo na internetu. Sprva sem bila na take ljudi jezna, sedaj pa se je vsa ta jeza spremenila v pomilovanje. Taki ljudje se mi resnično smilijo. A niso ubogi? Njihovo življenje predstavlja le virtualni svet. Za nobeno osebo ali temo ne najdejo lepe besede. A ni to žalostno, da je ves tvoj svet črn? Vse kar ti ljudje premorejo je žaljenje in poniževanje.

V soboto se bo začela Dirka po Španiji, kjer bosta od Slovencev nastopila Borut Božič in Jani Brajkovič. Že od začetka letošnjega Tura spremljam razne komentarje in objave na račun Brajkovičeve vožnje, ki so bile roko na srce grde in žaljive, ampak včeraj ( le nekaj dni pred Špansko pentljo ) pa so komentarji presegli vse meje dobrega okusa. Naprimer: »če bo vozil s pomožnimi kolesi, potem tudi jaz verjamem da mu lahko uspe«, »Kje v skupini se moraš voziti, če se hočeš izogniti padcem?- Čim dlje stran od Brajkoviča.«, »Nagradna igra:V kateri etapi bo Jani Brajkovič prvič padel?« »Ne zna se vozit s kolesom... bolje da gre na Poli maroton.«, »Zanalašč je padel, ker se mu ne da več dirkati..«, »Ko tokrat pade, me preseneča, da še ni padel na dopingu...«, »Kako olajšanje za vse ostale udeležence. Tip je nevaren. Vsako leto delat sranje v karavani to pa že ni smola.«, »Štor«.

Kakšnih ekstra nesramnih raje ne bom objavljala, da pri komu ne povzročim prebavnih motenj.

Prav zanima me koliko ljudi, ki so napisali take komentarje, je že kdaj sedelo na kolesu in prevozilo nekaj kilometrov? Sama ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal s kolesarstvom vsaj rekreativno, da ne bi kdaj padel in doživel vsaj kakšnega zloma. Poleg tega me zanima, kdo ste vi, da lahko Brajkovičevo lansko 9. Mesto na Touru in zmago na Douphineju enačite z nič? Kdo ste vi, da si upate zmerjati ljudi, ko so dosegli v življenju več kot si vi lahko mislite? Sicer se strinjam s konstruktivnimi kritikami, zgornji komentarji pa resnično presegajo vse meje. Mogoče bi bil čas, da se malo zamislite nad sabo.

Pa recimo, da so to še »nedolžni« komentarji v primerjavi s tistimi, ki se ne ozirajo ne na vero ali prepričanje, spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, invalidnost, starost, spolno usmerjenost in druge osebne okoliščine niso imuni nanje. Sicer razumem, da v ti v živem pogovoru v navalu čustev, kdaj kakšna stvar uide, ampak tukaj na internetu, ko moraš komentar natipkati in poslati, tukaj pa ne gre za naključja. Tukaj gre le za zlobo in škodoželjnost. Mogoče je kdaj pametno še enkrat prebrati komentar in premisliti o tem kaj si napisal, predno ga pošlješ.

Troli največje zadovoljstvo doživljajo ob zgroženih reakcijah žrtev. Prvo pravilo, ki ga ob stiku s troli velja upoštevati je: "Na spletnih forumih in klepetalnicah NE HRANI TROLOV. Če jih hraniš, rastejo. Če jih stradaš, oslabijo in umrejo." Najslabša stvar, ki jo lahko naredite pri Trolu je, da ga vzamete resno. To hoče. Hoče, da se ukvarjate z njim. Na vsak način vas bo poskušal sprovocirati, pogosto na žaljiv način. Ugotovila sem, da je pri Trolih učinkovita le ena taktika. Ne kregajte se "z idiotom". Potegnil vas bo na svoj nivo in vas premagal z izkušnjami. Sicer vem, da je to včasih težko, ampak, ko pomisliš, da ima življenje še kakšen večji smisel od prerekanja z »brezjajčnimi iditoti« je vse skupaj veliko lažje.

Želim vam čim manj Trolov v vašem virtualnem svetu.

Lep pozdrav od "Brihtne" Lučke :)

Be inspired #2

Tole je ena izmed mojih najljubših mislih. Uporabna je v vsaki življenjski situaciji. Pri meni se je že v nešteto primerov izkazala za resnično. Ni pomembno kako se vam zdi situacija nemogoča, tudi če imate samo 0,0001% možnosti, da uspete, nekaj dosežete, nekaj premagate, nekaj naredite bolje, je še vedno možno. Zato bodite pogumni. Saj veste, da je sreča na strani pogumnih. Verjemite vase in svoje sanje. In zapomnite si, da "giving up is simply not an option".

DOPING ( iz moje perspektive ) #1

Doping. Izjemno aktualna tema po aferi Armstrong. Tudi meni je to zanimiva tema, zato bi vam rada to temo tudi približala in predstavila svoje mnenje o tem. Zapisi o dopingu bodo sledili še v naslednjih objavah. Za začetek pa nekaj splošnega.

Nekaj tednov nazaj je na doping kontroli padel najhitrejši šprinter letošnje sezone Tyson Gay, z Jamajke je kmalu za tem prišla vest, da je bil pozitiven tudi Asafa Powell, na Dirki po Franciji pa blestel Christopher Froom in s svojim izjemnim nastopom zasejal kar nekaj dvoma v svojo »čistost«.

Časi, ko je v športu veljalo » važno je sodelovati in ne zmagati« so, že davno preživeti. Skupaj z njim pa je umrl tudi slogan »zdrav duh, v zdravem telesu«. Od kar obstaja tekmovalni šport si športniki prizadevajo dobiti prednost pred sotekmovalci. In nikakor ne govorim o današnjih časih, ampak se je to zgodilo že v antiki. Gotovo poznate znano legendo tekač, ki je starim Atencem sporočil novico o zmagi na Maratonskem polju. Že on naj bi pred tekom zaužil snov imenovano OOP-mešanico tobaka in drugih snovi, s katerimi so drogirali tekmovalne konje.  Prva doping sredstva so uporabljali v obliki hrane in krem, ki so izboljšale pretok krvi. Nekateri so uporabljali kri divjih zveri in meso tigrov, drugi pa alkohol, kofein, strihnin in razne čaje. Dopinga so se posluževali tudi stari Rimljani, ki so dajali konjem pred nastopi v arenah »čudežne napitke«. Tudi vojaki so na vojnih pohodih morali jemati sredstva, ki so povečevala budnost, borbenost in vzdržljivost. To se je dogajalo pri večini nemških vojakov med drugo svetovno vojno. Če dobro pomislim se je doping skozi čas prenašal s tradicijo, kot na primer tobak in seveda se je z leti, razvojem znanja in tehnologije izboljševal. Vloga ter pomen športa sta se od njegovih začetkov pa do današnjih dni izrazito spremenila. Vse skupaj je postalo gromozanski posel, kjer se obračajo neizmerne vsote denarja, športniki pa niso več samo talentirani posamezniki, ki s treningi dosegajo vrhunske rezultate, temveč so kot kultne figure prišli v družbo filmskih igralcev ter glasbenikov, kar zelo spretno izrabljajo svetovne korporacije, ki si na njihov račun mastno služijo. S poistovetenjem svojih produktov ali storitev s posameznim športnikom oz. športno panogo ustvarijo v javnosti njihovo pozitivno sliko ter s tem močno povečajo njihovo prodajo. Prav nič čudno ni, da pogosto več kot polovica zaslužka športnih zvezd priteče iz oglaševanja.

Šport je danes za mnoge glavni in edini vir zaslužka, vendar pa gre za dejavnost, kjer športniki predstavljajo le majhen delež udeležencev, po drugi strani pa igrajo v njej ključno vlogo. Princip winner-take-all in povečevanje plač v športu zaradi njegove komercializacije povzročata, da so dohodki in ostala finančna sredstva v športu vedno bolj neenakomerno razporejena. Športnik je tako že od samih začetkov treniranja podvržen visokim pričakovanjem, ki pogosto vplivajo na njegovo presojo, ter je za dobre rezultate pripravljen tvegati vse, tudi svoje zdravje. Zato poseganje po prepovedanih substancah postaja sestavni del športne kariere, pri tem pa so pomembni akterji tudi trenerji, sponzorji in menedžerji, ki športnike zavajajo, spodbujajo k jemanju in jim prepovedane substance največkrat tudi priskrbijo. Obseg dopinga je težko določljiv; po ocenah strokonjakov na tem področju naj bi po njem posegalo 10% vseh športnikov, nekateri pa so mnenja, da je odstotek mnogo večji. Od vseh testiranih športnikov je bilo leta 1996 pozitivnih 0,5%, čez tri leta pa že 2,5%. Ker je ugotovljeno, da tudi najbolj talentirani posamezniki med najboljšimi petdesetimi na svetu v svoji panogi ostanejo v povprečju manj kot 10 mesecev, so za to kratko obdobje svoje slave športniki pripravljeni tvegati tudi lastno zdravje, včasih celo življenje. Na podlagi lastnih interesov športnik tehta med različnimi ravnanji in izbere tisto z največjo koristjo, njegova odločitev pa je zaradi narave športa močno pogojena tudi z ravnanji konkurence.

Definicija dopinga se pojavlja v več kot 50 oblikah. Najbolj popolna definicija pravi:  »Uporaba telesu tuje ali lastne snovi v prekomerni količini ali nemoralni poti z enim samim namenom: na umeten in neetičen način povečati psihofizično sposobnost tekmovalca.«. Ključni besedi v definiciji sta »nemoralna« in »neetičen«. Pod besedo neetično si vsak predstavlja svojo definicijo. Bom navedla primer iz kolesarstva, saj mi je ta športna panoga še najbližje, pa tudi največ je informacij o dopingu iz te vrste športa. V kolesarstvu je bilo dolgo časa neetično npr. kolo s predstavami, nato je bilo neetično potiti med dirko več, kot 5 bidonov vodo. Zdaj pa je pač za večino neetična uporaba kemijskih substanc, krvnega dopinga in že v razvoju genskega dopinga. Navezala bi se na letošnji Toru de France. Cristopher Froom je pripeljal rumeno majico v Pariz. Popolnoma zasluženo, nad pokazano formo in briljantno moštveno taktiko. Uspelo mu je nekaj sijajnih zmag. Na enem izmed bolj zahtevnih klancev je premagal celo ( po mnenju večine ) največjega goljufa med športniki Lanca Armstronga. Vsi so seveda podvomili v njegovo čistost. Sama sem mnenja, da je vsak nedolžen dokler se mu ne dokaže nasprotno. Žal mi ga je, ker mu svetovni mediji kvarijo veselje. Če pa greš prebirati komentarje na raznih forumih se ti pa tako ali tako obrača želodec ob »strokovnih« komentarjih vsakega, ki ima 5 minut časa. Dejstvo je ima ekipa Sky zelo velik proračun, da trenirajo drugače, kot ostale ekipe in da jim ni dovolj najboljši material, ampak ga dopolnjujejo sami. Lahko si privoščijo najboljše kar se v kolesarstvu lahko dobi. Po vsej verjetnosti uporabljajo hipobarične komore za simulacijo višinskega treninga (spanje v podtlačnih komorah je ravno tako doping, čeprav ni prepovedano. Mučenje telesa do skrajnosti »po naravni poti« - je isti problem ), kar je mnogo dražje od kakšnega kemijskega sredstva. Zato si to lahko privoščijo le »najbogatejše ekipe«. Seveda se omenja tudi genski doping, ki ga z nikakršno metodo še ni mogoče ugotoviti. Torej pustite fantu veselje, dokler mu ni še nič dokazano. Ga bomo obsojali, če bo pozitiven.

Omenila bi še Svetovno antidopinško komisijo. Se vam zdi, da so to ljudje, ki se polni pravičnosti in v skrbeh za zdravje in dobrobit kolesarjev? Jaz imam drugačno mnenje. To sega še iz afere Armstronga. Vsi vidnejši predstavniki tako antidopinške komisije, kot Svetovne kolesarske zveze so se ob njegovih uspehih slikarili z njim in verjetno tudi kaj zaslužili. Po priznanju, pa so ga pohodili, izobčili iz kolesarstva. Se to tako počne? Ali je del krivde tudi na njihovi strani? Kdo jim je kriv, da nimajo sredstev za boj proti dopingu in lastni nesposobnosti? Seveda se ti predstavniki v javnosti predstavljajo s sloganom: » vse za zdravje in varnost kolesarjev«. A res, a tako?  Morda, je pa v ozadju še veliko drugih, za te predstavnike, veliko bolj zanimivih interesov.

Zanimivo je to, da konkretno vodilne v kolesarstvu in protidopinški komisiji kaj malo skrbi varnost kolesarjev. Vsako leto se samo na TDF hudo poškoduje kar nekaj kolesarjev, še veliko več pa jih utrpi lažje poškodbe. Občasno tudi kdo umre. Predvsem na spustih v dežju, kjer prikolesarijo v neznane ovinke z neverjetno hitrostjo.

Če bi koga skrbela varnost kolesarjev, bi bilo potrebno:

1. Uvesti obvezno zaščitno opremo (kolenčniki, komolčniki, obleka proti odrgnininam)

2. Izbirati teren (nobenih spustov s smrtno nevarnimi odseki)

3. Izbirati vremenske pogoje

4. Prepovedati ali strogo omejiti motorne spremljevalne ekipe - dosti več so jih povozili z motorji in avti, kakor je smrtnih primerov v zvezi s farmacijo v vsej zgodovini kolesarstva

5. Prepovedati bi morali 3-tedenske dirke, saj so za dolgoročno zdravje škodljive.

6. Določiti najmanjšo dovoljeno težo (oziroma BMI) kolesarja, saj je anoreksija izjemno nevarna za zdravje

7. in še bi lahko naštevala

Poleg tega stvari, ki se jih tlači pod skupni imenovalec »doping« še zdaleč niso vse enako nevarne ali učinkovite. EPO je nevaren kot vsako drugo zdravilo - ob zelo napačni uporabi lahko povzroči pregosto kri in s tem večjo nevarnost za infarkt itd. Isti efekt ima na primer dehidracija, pretirana količina kofeina ali nikotina, ki mislim da nista prepovedana? So ljudje, ki imajo naravno visok hematokrit (gosto kri). Ti ljudje imajo prav tako povišan riziko infarkta, zato ne vidim nobenega razloga, da se jim posebej dovoli dirkati (kot je to sedaj s tem »potnim listom« in mejo 50%).

Sploh pa ta stigmatizacija z »dopingiranci« je popolnoma neumestna. Vsakdo, ki je kdaj spil pivo pred kako dirko, je »dopingiranec«. Zgolj zato ker je nekaj prepovedano, iz ljudi še ne dela kriminalcev. Ni vseeno ali ubiješ dva otroka ali vzameš protivnetni »doping« da te ne bolijo narastišča mišic. S tem da je v prvem primeru to označeno kot »prometna nesreča«, v drugem pa »kriminalec dopingiranec, goljuf ki je opeharil ne vem koga«.

Na jetra mi gre ta preprosta metoda sodobne javnosti. Sploh ker je bila večina civilizacije postavljena na način, ki bi ga danes označili z »nemoralnim, ilegalnim«. Govorim o umetnosti, ki je polovica narejena z LSD, druga polovica pa s koko, opijem, alkoholom,..In kaj bi brez rokenrola, poezije, ekspresionizma, noir romana, kaj bi brez matematike, astronomije?

Zakopavanje pod stigmo «dopinga« je zgolj valjenje vse krivde na športnike, med tem ko so sodobne profesionalne športne igre samo lutka v rokah industrije s katero se pospešuje prodaja kokakole in zapestnih ur. Nikomur ni mar za zdravje športnikov. Vse skrbi samo reklama, da bo javnost srečna. Da ne bo slučajno senca padla na kakega sponzorja.

Zaključek: Navadna hinavščina je trditi, da je komu mar za zdravje športnikov.

POTOVALNA LEKARNA

Tole bo moj prvi »farmacevtski« nasvet. Želim si, da jih bom nekoč s svojim nazivom lahko delila tudi zares, vsak dan v lekarni. Upam, da vam bo všeč. In da boste na splošno uživali v zavihku »Lekarnica«. Tukaj vam bom poskušala predstaviti predvsem stvarmi, ki so povezane z zdravjem in dobrim počutjem. Toliko je naravnih stvari, ki jih lahko nadomestimo s tistimi »kemijskimi«, ki nam jih ponuja farmacevtsko-kemijska industrija.

Smo v času poletja. Vsi odhajamo na počitnice. Spremenimo se v prave popotnike, potujemo iz kraja v kraj s svojimi prenatrpanimi kovčki. Vanje stlačimo vse kar se nam zdi, da bomo »nujno« potrebovali na našem oddihu. Na koncu se izkaže, da nekatere stvari po nepotrebnem prenašamo iz kraja v kraj, saj se jih na dopustu sploh ne dotaknemo. Vsaj pri meni je po navadi tako. Letos sem prvič v svoj kovček spakirala tudi tako imenovano »potovalno lekarno«. Seveda bi vsi radi, da dopust mine prijetno, brez kakršnih koli nevšečnosti. Ampak zdravstvene težave so nekaj kar se lahko zgodijo na vsakem dopustu vsakomur. Zato je priporočljivo na dopust vzeti potovalno lekarno. Potovalna lekarna se seveda razlikuje od vsakega posameznika oz. njegovega zdravstvenega stanja in seveda od kraja, kamor se odpravljamo. Kaj je žaželjeno, da je v naši potujoči lekarni, za 10 dnevni oddih na morju ne daleč od meja Slovenije, pa si preberite v naslednjih vrsticah.

Preden začnemo polniti našo torbico, ki bo služila, kot naša potovalna lekarna, moramo seveda preveriti ali imamo potrjeno kartico zdravstvenega zavarovanja in ali je potrebno za kraj kamor potujemo dodatno zdravstveno potrdilo in morda dodatno zavarovanje. Kartico zdravstvenega zavarovanja, ki velja v državah članicah EU in EGP ter Švici, v Makedoniji, Srbiji, Črni gori in Avstraliji lahko naročite na tej povezavi. Sama sem kartico prejela tretji dan po naročilu.

V POČITNIŠKI LEKARNI JE PO MOJEM MNEJU DOBRO IMETI:

 1. ZDRAVILA, KI JIH REDNO JEMLETE: to so zdravila, ki jih je predpisal že vaš zdravnik. In jih pač nujno morate imeti.

 2. PRIPOMOČKI ZA OSKRBO MANJŠIH RAN IN ODRGNIN: sem štejem sterilne gaze, povoje in obliže različnih velikosti. Za oskrbo ran je priporočljivo tudi dezinfekcijsko sredstvo.

Kot dezinfekcijsko sredstvo je v moji lekarni Spitaderm in Hanzaplast univerzalne, vodoodporne obliže. Uporabna je tudi krema Bepanten, ki celjenje ran pospešuje.

3.  TEERMOMETER ZA MERJENJE TELESNE TEMPERATURE

4. RAZKUŽILO ZA ROKE: v ta namen lahko mirno uporabite tudi Spitaderem. Sama sem v potovalno lekarno dala antibakterijski gel za roke 48, v priročni embalaži.

5. REPELENTE: to so sredstva s katerimi odganjamo nadležne komarje, ki so vsako leto številčnejši in nevarnejši. Odganjajo tudi klope in ostalo nadležno mrčeš. Meni je všeč ( je tudi dokaj učinkovit do treh ur ) Hansaplast sprej proti pikominsektov. Ne pušča sledi na koži in oblekah, ter nima neprijetnega vonja.  

6. SREDSTVA ZA ZAŠČITO PRED SONCEM IN PO SONČENJU, TER ZDRAVLJENJE MOREBITNIH OPEKLIN: Poskrbite za primerno zaščito na soncu. Za kreme z primernim zaščitnim faktorjem. Pred soncem prav tako ne pozabite zaščititi ustnic s primernim mazilom ( danes imajo nekateri tudi uv zaščito, sama uporabljam Labello sunprotect , primerna je tudi v zimskih dneh, na smučiščih ). Če pride do opeklin, si prizadete predele namažite s kremo po sončenju, učinkovit je tudi navadni jogurt. Priporočam pa tudi hladilno kremo Kamagel, ki učinkovito blaži sončne opekline, pa tudi pike žuželk.

7.  ZDRAVILA: 

•     Za znižanje povišane telesne temperature ( analgetik ): Lekadol, Aspirin. Meni osebno je najbolj všeč Daleron C, ki nima pretirano neprijetnega okusa. 

•        Zdravila za lajšanje prebavnih težav, kot so driska. Linex manjša pogostost in jakost blagih do zmernih prebavnih težav, ki nastanejo zaradi porušenja normalne mikroflore v črevesju. 
•       Zgaga in želočne težave: pri zgagi mi je lekarniški farmacevt svetoval Rutacid, ki uravnava izločanje želodčne kisline. 
•      Boleče grlo: pri tej težavi si lahko pomagate z antiseptiki za usta in grlo, kot so Septolete ali Neoangin. Neoangin je sedaj na voljo tudi brez sladkorja.

•  Če vam je med potovanjem rado slabo pred vožnjo vzemite tablete proti slabosti. Na primer  Dramina. To so tablete, ki  preprečujejo in lajšajo slabosti, bruhanja in vrtoglavice, povezane s potovalno boleznijo. Tableto vzemite pol ure pred odhodom. Če pa ne vase nočete vnašati tablet, se mi zdi zelo primerna rešitev Zapestnica proti slabosti. Zelo uporabna in praktična je za majhne otroke, primerna pa tudi za odrasle. Kot že ime pove, poseben gumb v zapestnici vpliva na akopresurne točke na zapestju ( približno tri prste od stika dlani s podlaktjo ) in tako zmanjšajo slabost. Zapestnico nosimo na obeh zapestjih ves čas potovanja. Jaz jih bom letos uporabila prvič, pa vam nato povem koliko so učinkovite. Znanci imajo dobre izkušnje. Kupila sem zapestnice znamke Sea Band, ki deluje tudi pri drugih vrstah slabosti in ne samo potovalni. Ker ne deluje na principu zdravil, nima stranskih učinkov. 

Potovalno lekarno smo napolnili. Naj dodam le še to, da upoštevajte tudi navodila o primernem shranjevanju zdravil. Zdravila se praviloma shranjujejo pri sobni temperaturi, to je do 25ºC. Določena zdravila je treba hraniti na hladnem (npr. inzulin) – na voljo so posebne torbice z vstavljenim hladilnim vložkom. Če imate še kakršne koli pomisleke in vprašanja, se obrnite na farmacevte v lekarni, kjer vam bodo z veseljem pomagali.

Za konec naj vam zaželim še prijetno potovanje in brezkrbne počitnice, ter lep pozdrav! 

Be inspired #1

AVGUST 2013

• V Angliji so predstavili napravo za obsevanje onkoloških bolnikov, ki zadane le tarčni organ in ne vseh tkiv zraven. Imenuje se "Proton beam technology". Na tole sem naletela na SkyNews, 1.avgusta. Super novica! :)

• Da je barva oči odvisna od količine pigmenta v šarenici. Ljudje z rjavimi očmi imajo največ pigmenta, manj pigmenta imajo zelenooki ljudje, najmanj pigmenta pa imamo ljudje z modrimi očmi.

• Da bo v prihodnjih 10 miljonih let moški spol izginil: " Kromosom y ( določa moški spol ) je od izvorne oblike do danes izgubil 1393 do 1438 izvornih genov ( hitrost izgubljanja je 4,6 gena v milion letih ), kar pomeni, da bo povsem izginil v prihodnjih 10 miljonih let." Pretty scarry thing. 

• Obstaja solarni polnilec. Sooo cool ;)

KOLESARJI SO NAJBOLJŠI ŠPORTNIKI. PIKA! :)

Za prvo mnenjsko objavo v zavihku "Moje brihtno razmišljanje" sem se odločila, da bom pisala o športnikih. Oziroma bo govora o kolesarstvu in kolesarjih. Nekaj podobnega sem sicer že napisala pred letošnjo kolesarsko Dirko po Sloveniji. Tokrat pa objavo prilagajam aktualnim dogodkom.  Zadnje čase se vse vrti okrog košarke – EuroBasket – začele so se pripravljalne tekme. Prav tako je polno nekih kvalifikacijskih tekem za Svetovno prvenstvo v nogometu. Navijači Barcelone in Real Madrida se še kar ne poberejo od šoka, ker njihovih nogometašev ni bilo v finalu Lige prvakov ( kar mi je roko na srce, nadvse všeč ). in ja tudi jaz bom pristavila piskrček s svojim mnenjem. Fuzbaljerji so p***e. Kolesarji so pravi moški.

Dirka po Sloveniji, 2013

Verjetno večina izmed vas sploh ne ve, da se je pred dobrim tednom dni končala stota izvedba Dirke po Franciji, največje kolesarske dirke. Medtem, ko se npr. poletne Olimpijske igre niso odvile niti 30-krat, je Tour de France doživel že svojo stoto ponovitev. Verjetno vas je še manj, ki vas ve, da nas čez dobre tri tedne čaka že španska Vuelta. Le Tour - je moja športna poslastica leta ( o.k, prej je še Dirka po Sloveniji, ko imam možnost ogleda v živo vsaj dveh etap in navijanje za domači kolesarski klub ). Vrhunec vseh športnih dogodkov in čas, ko se zame dokončno začne poletje in počitnice ( letos sem do 4. etape opravila z vsemi obveznostimi na faksu in potem se je začelo brezskrbno uživanje ). Moje navdušenje nad kolesarjenjem je neka mešanica občudovanja in prijetnih spominov. V srednji šoli sem imela prijatelja ( ga imam še sedaj ), ki je treniral kolesarstvo in s tem navdušil še mene. Sicer ne toliko, da bi si kupla specilako in kolesarla 200 km, ampak toliko, da spremljam nastope našega domačega kluba, vsak mesec kupim revijo Bicikel.com in da se julija vsak dan okrog treh zleknem na sedežno, prižgem TV in občudujem, občudujem kolesarje. Večini punc kolesarji niso seksi. Res je kar nekaj suhcev. Ampak meni, se zdi to veliko bolj simpatično, kot tisti nabildani tipi, ki so podobni terminatorju. Poleg tega pa so kolesarski dresi tisočkrat lepši (tudi vizualno), od nogometnih, ker se kolesarjem popolnoma prilegajo in tako samo še poudarijo njihove vitke postave. Kljub temu, da so suhi so vseeno vzdržljivi. In močni. Eni lahko z neskončno hitrostjo in visokimi obrati “gonijo” v neskončno strme hribe, drugi imajo približno enak pospešek kot kak BMW ali Ferrari. Imajo široka ramena in pobrite noge. In zagorelo kožo (brez dresa verjetno izgledajo  kot delavci, ki jih je ožgalo poletno sonce, vendar tega na dirkah ne vidiš ). Kolesarjenje se seveda ne izplača gledat zgolj zato, ker bi bili kolesarji seksi. Ampak ker je kolesarjenje toliko več kot to kar si večina predstavlja. Resnično razjezijo me ljudje, ki se zgražajo nad mojim navdušenjem in rednim spremljanjem dirk, potem pa prižgejo tv in spremljajo nogomet ali pa hokej, ali pa rokomet, WTF? Kolesarjenje je milionkrat bolj zanimivo. Pravzprav je ekipni šport, ves čas se na etapah nekaj dogaja. Vsi šprinti, vzponi, kromnometri, padci, nosači vode, pomagači, fantje ki jejo in lulajo s kolesa (jap, tudi to so enkrat kazali) – it’s just so much fun.

Can any footballer looks better as a cyclist? Of course NOT! :)

Trenutno je najboljši kolesar na svetu in moj najljubši kolesar Christopher Froome, aktualni zmagovalec Toura. Prvi kolesar, ki me je po Lancu  Armstrongu resnično fasciniral. Ja, ja, Armstrong je za mene še vedno velika osebnost, kljub dopinškemu škandalu in vašemu nasprotnemu mnenju. Zakaj? O tem pa v kakšni drugi objavi. Tudi če ne bi bi bila pro Froome, bi bila anti-Bradly Wiggins in anti-Alberto Contador. Pravzaprav niti ne znam dobro povedati zakaj ne maram Wigginsa. Verjetno zato, ker je nadut Anglež z prevelikim egom, poleg tega pa misli, da se sonce vrti okoli njega.

Za konec bi dodala tole vsem puncam, ki so mnenja, da so razni nogometaši, kova Christiano Ronaldo, sanjski moški. NISO! Trenutno ni nogometaša, košarkaša, rokometaša,....., ki bi se lahko pohvalili z naslednjimi lastnostmi, ki jih imajo kolesarji. Torej: kolesarji imajo najlepše izklesane noge in rit. Kolesarji znajo prenašati najhujše napore tako v športu, kakor v vsakdanjem življenju!

Kolesarji so:

1. Skromni

2. Požrtvovalni

3. in koncu koncev znajo biti tudi zelo ljubeči

4. Žilavi

5. Borbeni

6. Vztrajni

7. Potrpežljivi

8. Privlačni

9. In zlepa se jih ne da uničiti!

10. Kolesarstvo je šport neizmernih bolečin in trpljenja, in pravi kolesar zanika bolečino. Ljudje imamo različen prag bolečine in pravi in dobri kolesarji imajo ta prag zelo visoko.

11. Birjejo si noge!

12. Boljše polovice niso ‘obsojene’ na spanje poleg kosmatih nog

13. Nikoli se ne naveličajo kolesarjenja (v paru)

To so lastnosti pravih športnikov in navsezadnje lastnosti pravih moških. Najdete katero od 13 lastnosti ( ki krasijo kolesarje ), na nogometaših? Seveda ne! Če jih iščete, je vaše delo zaman, ker jih ne boste našli. Fuzbaljerji so p***e. Kolesarji so pravi moški.

Lep pozdrav od  "brihtne" Lučke! :) ;)