Doping.
Izjemno aktualna tema po aferi Armstrong. Tudi meni je to zanimiva tema, zato
bi vam rada to temo tudi približala in predstavila svoje mnenje o tem. Zapisi o
dopingu bodo sledili še v naslednjih objavah. Za začetek pa nekaj splošnega.
Nekaj tednov nazaj je na doping kontroli padel
najhitrejši šprinter letošnje sezone Tyson Gay, z Jamajke je kmalu za tem
prišla vest, da je bil pozitiven tudi Asafa Powell, na Dirki po Franciji pa blestel
Christopher Froom in s svojim izjemnim nastopom zasejal kar nekaj dvoma v svojo
»čistost«.
Časi, ko je v športu veljalo » važno je sodelovati in ne zmagati« so, že davno preživeti. Skupaj
z njim pa je umrl tudi slogan »zdrav duh,
v zdravem telesu«. Od kar obstaja tekmovalni šport si športniki prizadevajo
dobiti prednost pred sotekmovalci. In nikakor ne govorim o današnjih časih,
ampak se je to zgodilo že v antiki. Gotovo poznate znano legendo tekač, ki je starim Atencem sporočil novico o zmagi na
Maratonskem polju. Že on naj bi pred tekom zaužil snov imenovano OOP-mešanico
tobaka in drugih snovi, s katerimi so drogirali tekmovalne konje. Prva doping sredstva so uporabljali v obliki
hrane in krem, ki so izboljšale pretok krvi. Nekateri so uporabljali kri divjih
zveri in meso tigrov, drugi pa alkohol, kofein, strihnin in razne čaje. Dopinga
so se posluževali tudi stari Rimljani, ki so dajali konjem pred nastopi v
arenah »čudežne napitke«. Tudi vojaki so na vojnih pohodih morali jemati
sredstva, ki so povečevala budnost, borbenost in vzdržljivost. To se je
dogajalo pri večini nemških vojakov med drugo svetovno vojno. Če dobro pomislim
se je doping skozi čas prenašal s tradicijo, kot na primer tobak in seveda se
je z leti, razvojem znanja in tehnologije izboljševal. Vloga ter pomen športa sta se od njegovih začetkov pa do današnjih dni
izrazito spremenila. Vse skupaj je postalo gromozanski posel, kjer se obračajo neizmerne vsote denarja, športniki
pa niso več samo talentirani posamezniki, ki s treningi dosegajo vrhunske
rezultate, temveč so kot kultne figure prišli v družbo filmskih igralcev
ter glasbenikov, kar zelo spretno izrabljajo svetovne korporacije, ki si na
njihov račun mastno služijo. S poistovetenjem svojih produktov ali storitev s
posameznim športnikom oz. športno panogo ustvarijo v javnosti njihovo pozitivno
sliko ter s tem močno povečajo njihovo prodajo. Prav nič čudno ni, da pogosto
več kot polovica zaslužka športnih zvezd priteče iz oglaševanja.
Šport je danes za mnoge glavni in edini vir zaslužka,
vendar pa gre za dejavnost, kjer športniki predstavljajo le majhen delež
udeležencev, po drugi strani pa igrajo v njej ključno vlogo. Princip winner-take-all in povečevanje plač v
športu zaradi njegove komercializacije povzročata, da so dohodki in ostala
finančna sredstva v športu vedno bolj neenakomerno razporejena. Športnik je tako že od samih začetkov
treniranja podvržen visokim pričakovanjem, ki pogosto vplivajo na njegovo
presojo, ter je za dobre rezultate pripravljen tvegati vse, tudi svoje zdravje.
Zato poseganje po prepovedanih substancah postaja sestavni del športne kariere,
pri tem pa so pomembni akterji tudi
trenerji, sponzorji in menedžerji, ki športnike zavajajo, spodbujajo k jemanju
in jim prepovedane substance največkrat tudi priskrbijo. Obseg dopinga je
težko določljiv; po ocenah strokonjakov na tem področju naj bi po njem posegalo
10% vseh športnikov, nekateri pa so mnenja, da je odstotek mnogo večji. Od vseh
testiranih športnikov je bilo leta 1996 pozitivnih 0,5%, čez tri leta pa že
2,5%. Ker je ugotovljeno, da tudi najbolj talentirani posamezniki med
najboljšimi petdesetimi na svetu v svoji panogi ostanejo v povprečju manj kot
10 mesecev, so za to kratko obdobje svoje slave športniki pripravljeni tvegati
tudi lastno zdravje, včasih celo življenje. Na podlagi lastnih interesov
športnik tehta med različnimi ravnanji in izbere tisto z največjo koristjo,
njegova odločitev pa je zaradi narave športa močno pogojena tudi z ravnanji
konkurence.
Definicija dopinga se pojavlja v več kot 50 oblikah. Najbolj popolna definicija pravi: »Uporaba
telesu tuje ali lastne snovi v prekomerni količini ali nemoralni poti z enim
samim namenom: na umeten in neetičen način povečati psihofizično sposobnost
tekmovalca.«. Ključni besedi v definiciji sta »nemoralna« in »neetičen«.
Pod besedo neetično si vsak predstavlja svojo definicijo. Bom navedla primer iz kolesarstva, saj mi je ta športna
panoga še najbližje, pa tudi največ je informacij o dopingu iz te vrste športa.
V kolesarstvu je bilo dolgo časa neetično npr. kolo s predstavami, nato je bilo
neetično potiti med dirko več, kot 5 bidonov vodo. Zdaj pa je pač za večino neetična uporaba kemijskih substanc,
krvnega dopinga in že v razvoju genskega dopinga. Navezala bi se na
letošnji Toru de France. Cristopher
Froom je pripeljal rumeno majico v Pariz. Popolnoma zasluženo, nad pokazano
formo in briljantno moštveno taktiko. Uspelo mu je nekaj sijajnih zmag. Na enem
izmed bolj zahtevnih klancev je premagal celo ( po mnenju večine ) največjega goljufa med športniki Lanca
Armstronga. Vsi so seveda podvomili v njegovo čistost. Sama sem mnenja, da je vsak nedolžen dokler se mu ne dokaže
nasprotno. Žal mi ga je, ker mu svetovni mediji kvarijo veselje. Če pa greš
prebirati komentarje na raznih forumih se ti pa tako ali tako obrača želodec ob
»strokovnih« komentarjih vsakega, ki
ima 5 minut časa. Dejstvo je ima ekipa Sky zelo velik proračun, da trenirajo
drugače, kot ostale ekipe in da jim ni dovolj najboljši material, ampak ga
dopolnjujejo sami. Lahko si privoščijo najboljše kar se v kolesarstvu lahko
dobi. Po vsej verjetnosti uporabljajo
hipobarične komore za simulacijo višinskega treninga (spanje v podtlačnih
komorah je ravno tako doping, čeprav ni prepovedano. Mučenje telesa do
skrajnosti »po naravni poti« - je isti problem ), kar je mnogo dražje od
kakšnega kemijskega sredstva. Zato si to lahko privoščijo le »najbogatejše ekipe«. Seveda se omenja
tudi genski doping, ki ga z
nikakršno metodo še ni mogoče ugotoviti. Torej
pustite fantu veselje, dokler mu ni še nič dokazano. Ga bomo obsojali, če bo
pozitiven.
Omenila bi še
Svetovno antidopinško komisijo. Se vam zdi, da so to ljudje, ki se polni
pravičnosti in v skrbeh za zdravje in dobrobit kolesarjev? Jaz imam drugačno
mnenje. To sega še iz afere Armstronga. Vsi vidnejši predstavniki tako
antidopinške komisije, kot Svetovne kolesarske zveze so se ob njegovih uspehih
slikarili z njim in verjetno tudi kaj zaslužili. Po priznanju, pa so ga
pohodili, izobčili iz kolesarstva. Se to tako počne? Ali je del krivde tudi na
njihovi strani? Kdo jim je kriv, da nimajo sredstev za boj proti dopingu in
lastni nesposobnosti? Seveda se ti predstavniki v javnosti predstavljajo s
sloganom: » vse za zdravje in varnost
kolesarjev«. A res, a tako? Morda, je pa v ozadju še veliko drugih, za te
predstavnike, veliko bolj zanimivih interesov.
Zanimivo je to, da konkretno vodilne v kolesarstvu in
protidopinški komisiji kaj malo skrbi varnost kolesarjev. Vsako leto se samo na
TDF hudo poškoduje kar nekaj kolesarjev, še veliko več pa jih utrpi lažje
poškodbe. Občasno tudi kdo umre. Predvsem na spustih v dežju, kjer
prikolesarijo v neznane ovinke z neverjetno hitrostjo.
Če
bi koga skrbela varnost kolesarjev, bi bilo potrebno:
1.
Uvesti obvezno zaščitno opremo (kolenčniki, komolčniki,
obleka proti odrgnininam)
2.
Izbirati teren (nobenih spustov s smrtno nevarnimi odseki)
3.
Izbirati vremenske pogoje
4.
Prepovedati ali strogo omejiti motorne spremljevalne ekipe -
dosti več so jih povozili z motorji in avti, kakor je smrtnih primerov v zvezi
s farmacijo v vsej zgodovini kolesarstva
5.
Prepovedati bi morali 3-tedenske dirke, saj so za dolgoročno
zdravje škodljive.
6.
Določiti najmanjšo dovoljeno težo (oziroma BMI) kolesarja,
saj je anoreksija izjemno nevarna za zdravje
7.
in še bi lahko naštevala
Poleg tega stvari, ki se jih tlači pod skupni imenovalec »doping« še zdaleč niso vse enako
nevarne ali učinkovite. EPO je nevaren kot vsako drugo zdravilo - ob zelo
napačni uporabi lahko povzroči pregosto kri in s tem večjo nevarnost za infarkt
itd. Isti efekt ima na primer dehidracija, pretirana količina kofeina ali
nikotina, ki mislim da nista prepovedana? So ljudje, ki imajo naravno visok
hematokrit (gosto kri). Ti ljudje imajo prav tako povišan riziko infarkta, zato
ne vidim nobenega razloga, da se jim posebej dovoli dirkati (kot je to sedaj s
tem »potnim listom« in mejo 50%).
Sploh pa ta stigmatizacija z »dopingiranci« je popolnoma
neumestna. Vsakdo, ki je kdaj spil pivo pred kako dirko, je »dopingiranec«. Zgolj zato ker je nekaj prepovedano, iz
ljudi še ne dela kriminalcev. Ni vseeno ali ubiješ dva otroka ali vzameš
protivnetni »doping« da te ne bolijo narastišča mišic. S tem da je v prvem
primeru to označeno kot »prometna nesreča«, v drugem pa »kriminalec dopingiranec, goljuf ki je opeharil ne vem koga«.
Na jetra mi gre ta preprosta metoda sodobne javnosti.
Sploh ker je bila večina civilizacije postavljena na način, ki bi ga danes
označili z »nemoralnim, ilegalnim«. Govorim o umetnosti, ki je polovica
narejena z LSD, druga polovica pa s koko, opijem, alkoholom,..In kaj bi brez rokenrola, poezije,
ekspresionizma, noir romana, kaj bi brez matematike, astronomije?
Zakopavanje pod stigmo «dopinga« je zgolj valjenje vse krivde na športnike, med tem
ko so sodobne profesionalne športne igre samo lutka v rokah industrije s katero
se pospešuje prodaja kokakole in zapestnih ur. Nikomur ni mar za zdravje športnikov. Vse skrbi samo reklama, da bo
javnost srečna. Da ne bo slučajno senca padla na kakega sponzorja.
Zaključek: Navadna hinavščina je trditi, da je komu
mar za zdravje športnikov.